nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Toda tistega ranega jutra v zadnjem avgustovskem tednu, ko sta se Wishnowova odpeljala, z dvema žimnicama, privezanima na avtomobilsko streho (kamor sta ju prejšnji večer namestila moj oče in Sandy in ju pritrdila pod ponjavo), in z oblačili, nagrmadenimi do vrha zadnjega sedeža pri starem plymouthu (kupi obleke, med njimi več mojih kosov, ki sva jima jih z mamo pomagala odnesti iz hiše), sem bil, čudo vseh čud, jaz tisti, ki ni mogel obrzdati joka. V spomin se mi je povrnilo popoldne, ko sva jih imela s Seldonom komaj šest in je bil gospod Wishnow še živ in na videz povsem zdrav ter je še vedno hodil vsak dan v službo k Metropolitanu, gospa Wishnow pa je bila gospodinja kot moja mati, zatopljena v vsakdanje potrebe svoje družine, ter je tu in tam, kadar sem po pouku ostal sam v stanovanju, ker so mojo mater klicale drugam dolžnosti Združenja staršev in učiteljev, Sandy pa je bil prav tako zdoma, celo popazila name. V mojem spominu je oživela za naš
rod značilna materinska skrbnost - razsipna toplina, ki mi je predstavljala samoumevno dobrino - in sem je bil tako nepozabno deležen tistega popoldneva, ko sem se zaprl v njihovo kopalnico in nisem več znal priti ven.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani