nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Naša štiričlanska družina se je napotila po Chancellorjevi aveniji do lekarne z drogerijo, ki jo je vodil eden od očetovih najstarejših zavarovalniških odjemalcev, in kjer je bilo poleti večinoma bolj prijetno kot zunaj na ulici, saj so nad pločnikom razpeli platneno streho, da sončni žarki ne bi prodirali skozi debelo steklo izložbenega okna, notri pa so rahlo šumele lopatice treh stropnih ventilatorjev, ki so se nam vrteli nad glavo. Smuknili smo v svoj razdelek in naročili sladoledno kupo s sadjem; čeprav se je moja mati kljub očetovemu prigovarjanju ni niti dotaknila, ji je nazadnje uspelo zaustaviti solze, ki so ji polzele po licih. Navsezadnje pa tudi mi sami nismo imeli nič večjega vpliva na nedoumljivo prihodnost kot naši izgnani prijatelji, zato smo brez besed in popolnoma poklapani naprej zajemali sladoled v platneni poltemi hladne lekarne, dokler se ni mama naposled ozrla iznad papirnatega prtiča, ki ga je cefrala na enakomerne kosce, in se s kislim, skremženim smehljajem,
kakršen se ti zariše okoli ust, ko ti presahnejo solze, obrnila k očetu: »Naj nam je všeč ali ne, Lindbergh nas bo dobro poučil, kaj pomeni biti.«
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani