nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
V romanu Ne bog ne žival in v novelistični zbirki Iskanje sem pripovedovanje zgodbe položil v usta prvoosebnemu pripovedovalcu, v romanih Tekma in Profesor domišljije sem si sposodil tako imenovanega »vsevednega« tretjeosebnega, ki je v času radikalnega modernizma veljal za zastarelega, medtem ko sem si v Poti v privoščil različne perspektive: avtor kot prvoosebni poročevalec o dejanskem dogajanju (Prolog in Epilog); avtor kot prvoosebni pojasnjevalec svojega resničnega ( Prolog, deloma tudi v naslovni noveli Iskanja) in fiktivnega (Zaupno poročilo) oblikovalnega postopka; vložni prvoosebni pripovedovalec zgodbe J. J. K. (poglavje Zaupno poročilo); prvoosebno poročilo terapevta o zdravljenju J. J. K. ter nazadnje tretjeosebni pripovedovalec zgodbe o navadnem življenju M. (večinski del romana). Mogoče, da sem še kakšno perspektivo prezrl, ni pa v knjigi postopka, ki mu pravimo »tok zavesti«, ne butorovske pripovedi in nagovora v drugi osebi. Kljub različnim govornim perspektivam pa
seveda stoji za romanom en sam govorec, se pravi na naslovnici natisnjeni avtor.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani