nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Dojilja (v prepričljivi izvedbi) nenehno spodbuja njeno izrekanje, in dvogovor med obema ženskama je na trenutke izbrano prispodoben, pa življenjsko neposreden, a tudi skorajda metafizično privzdignjen, tako da ljubezen iz uprizoritve izstopi celo kot neke vrste »personificirano«, nič patetično, skorajda taktilno, hkrati pa popolnoma krhko čustvo oz. občutje, ki se ga je mogoče (in potrebno) le komajda opazno dotikati, saj se drugače sesuje oziroma sprevrže v lastno nasprotje. To nalogo opravljajo tako avtorica besedila kot režiser in navsezadnje Počkajeva v »osrednji« vlogi izvrstno: prva v obliki zdaj poetične, zdaj refleksivne, zdaj rahlo ironične (zlasti v »oddaji« na temo »osamljenosti ljubezenskega diskurza«) besedilne tkanine ali krpanke, drugi s precizno odmerjenimi situacijami, zgovornimi kretnjami in kljub ekonomičnosti asociativno scenografijo (dva naslanjača plus ozadje v podobi nekakšne miniaturne stolpnice z osvetljenimi okenci), tretja pa z zagonetno zadržanostjo, ki
spodbuja vprašanja, kot so: kdo je ta, ki ljubi, ali zares ljubi, ali si sploh zasluži izbrančevo ljubezen, ali ne ljubi le sebe in svoje umišljene neoporečnosti ...?
Iztočnic te »sansetovske« (kvazi)melodrame (uporablja le njena sredstva, da z njimi doseže globlji dramatični učinek) je še več, a jih tukaj lahko samo navedemo: časovna zanka, v katero so ujeti trije »junaki« (in jo ponazarja vrtenje zvočnega posnetka nazaj), razmerje med nastopom in intimo, med javnim in privatnim, med spominom in spominjanjem, ipd.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani