nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
To ničvredno televizijsko štorijo gledamo v dokaj sofisticirani izvedbi: kar precejšnja tehnična mašinerija (kamere, zasloni, videomiks) je potrebna za to, da se pred našimi očmi na treh velikih platnih odvije »prenos« iskanja otroka, pa histerični dialogi, povezani z njim, žanrski interierji in eksterierji, stilizirani prizori nasilja, spolnosti ipd., pri čemer dogajanje na platnih poteka zdaj simultano, zdaj zaporedoma oz. s specifično dramaturško dinamiko in je vselej na neki način »zmontirano«. Če denimo vidimo osebi v pogovoru v neki sobi, ti nista nikdar neposredno preneseni na ekran iz »realne« situacije v ozadju, temveč slika v celoto sestavlja različne detajle (z vnaprej posnetim ozadjem), njen okvir je rezultat animacije (ali vpeljevanja nadomestnih rekvizitov), ki poteka v živo pred kamerami, dinamiko pa režiser (Caden) in avtorica besedila (Jemma Nelson) dosegata tudi z angažmajem več oseb v istih vlogah (pri čemer sta si obe glavni igralki močno podobni), ki se delno
teatralno, delno pa funkcionalno »nastavljajo« zdaj eni, zdaj drugi ali tretji kameri, dokler se na platnu končno ne izčisti »logična« pripoved.
Mnogo truda in (tehnične) domiselnosti je torej potrebne, da nam avtorji uprizoritve povejo relativno malo: namreč kako je naša resničnost ne-resnična, zrežirana, zmanipulirana, sestavljena iz naključnih koščkov, ki jim sami pripišemo naravo usodne celote.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani