nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
To je Valdès, v vlogi bolj feminilnega kakor morilskega šepavca, III., najprej premetenega pretendenta na prestol, potem pa bolestno osamljenega in preganjanega kralja, ki v zadnjem prizoru, kot zarodek zvit v kepo, kriči »kraljestvo za konja« ...
Lavaudantova obnova lastne predstave (nekakšen nepotreben ostanek izvirnika je popularna glasba tistega časa) je scensko učinkovita: vse dogajanje poteka za dolgo mizo, popolnoma prekrito s kozarci na pecljih, napolnjenimi z rdečkasto tekočino in različno osvetljenimi, ozadje pa se včasih razpre v ozko režo z bleščeče modro podlago. Zanimiva je Valdèsova interpretacija, ki priklicuje v spomin Carmela Beneja: nenehno je v središču dogajanja, ki se spočne in poteka zaradi njega in iz njega samega, in to z besedami, ki so sicer Shakespearjeve, vendar vselej močno predelane s pomočjo lastne, intenzivne in lucidne (manj pa demonične), »egoistične« igralske osebnosti; omenimo lahko tudi Lavaudanta v zanimivi vlogi Rihardove (mrtve)
matere.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani