nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Elementi slikarstva in teatra se prepletajo, najsi gre za prazen okvir, ki poudarjeno čaka, da ga neka vsebina ponovno napolni, ali za mizanscenske kompozicije, v katerih se telesa, njihovi udi oziroma glave zgoščajo v likovno in »arhitektonsko« pretehtane sklad(b)e; to je princip, ki ga poznamo tudi v domačem gledališču, pri (izvirnem) ali (pogosto epigonskem) Freyu.
V Kantorjevem »mrtvem« gledališču (pri čemer ni treba izrecno zapisati, da njegovo gledališče udejanja eno izmed oblik boja proti smrti), kakor ga vidimo na razstavi, je kljub poudarjeni ekspresivnosti figur (torej igralcev) in mizanscen (torej režije) nekaj ustavljenega, skrepenelega, nekaj, kar pripada nepovrnljivo minulemu, nekakšna »soba mojega otroštva, ki jo vedno znova sestavljam in vedno znova umira«, kot pravi sam. Iz te črno-bele ikonografije izstopajo skeleti, uniforme, nekakšni »mumificirani« vojaki, učitelji, duhovniki, cipe, matere in starci, torej »mrtvi razred« kot tak, ki pa ga v življenje
priklicuje Kantorjeva nenehno živo navzoča figura (tudi sam je nastopal v svojih predstavah) - avtorja, režiserja oziroma dirigenta.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani