nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Po uvodnem delu, v katerem se skozi oči njegovih prijateljev (,, Mraz), ki sede na postelji odigrajo nekakšen zbor, ki nas obvesti o neizbežnosti obsodbe, v stiliziranem, s prosojno mrežo predeljenem prostoru s posteljami, ki bolj kot na zapor spominja na abstraktno kasarniško ali bolnišnično spalnico - scenografijo podpisuje - vznikne iz teme Sokrat, ravno prebujen, še malo matast in štorast, spotikav, kot da govoreč sam sebi, izrazito nenastopaško, ves čas do konca očiščeno vsakršnega patosa ali zavesti o usodnosti. Tudi opravljen je bolj po domače, v ohlapen, dolg pulover in udobne hlače, ki si jih ves čas vleče gor, v volnene zokne, ki jih vmes flegma zrači in si masira noge; v nasprotju s svojimi naravnost odličniškimi in do konca zapetimi prijatelji, ki so potem navzoči ob njegovi samousmrtitvi - kostumografinja uprizoritve je.
Razen drastičnega in iz uprizoritve štrlečega uklepanja v verige enkrat vmes, vse to, pa tudi igra, ki je stišana, pretežno
zadušena in nagnjena proti minimalizmu, redukciji, bolj dobrodušna, uvrtana proti komaj, včasih slabše slišanemu ponotranjenemu monologu in, le občasno, obrnjena navzven, poudarja filozofovo privatnost, ozemljenost, človeškost, kar seveda delno zaduši in potlači tudi morebitne uprizoritvene vrhove.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani