nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Sokratov zagovor, kakor ga v prevodu in ob dramaturški podpori vidi prirejevalec Platonovega besedila in režiser, je izmaknjen in umaknjen iz sfere javnega. Namesto za neuspešen spopad pravice z močjo, ignoranco in nevedenjem so zadnji filozofovi pogovori in monologi v zaporu bolj kot govor pred fiktivno poroto, ki ga je obsodila, njegovo konsekventno izpeljevanje prihajajočih misli; bolj kot za govorništvo, veščino, ki izrablja vzvišeno dikcijo in formo in poskuša ustvariti vtis pred morebitno publiko ali trening nastopa, gre za samopremislek, samoprisluškovanje in odgovarjanje.
Po uvodnem delu, v katerem se skozi oči njegovih prijateljev (,, Mraz), ki sede na postelji odigrajo nekakšen zbor, ki nas obvesti o neizbežnosti obsodbe, v stiliziranem, s prosojno mrežo predeljenem prostoru s posteljami, ki bolj kot na zapor spominja na abstraktno kasarniško ali bolnišnično spalnico - scenografijo podpisuje - vznikne iz teme Sokrat, ravno prebujen, še malo matast in
štorast, spotikav, kot da govoreč sam sebi, izrazito nenastopaško, ves čas do konca očiščeno vsakršnega patosa ali zavesti o usodnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani