nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
, kot ga tokrat lahko doživljamo z mariborskega lutkovnega odra, je presenetljivo enoplastno utelešenje naravnost brezupne in brezmejne človekove neumnosti, ki se do stopnje samouničujočega povzpne v trpno samožrtvovalni podobi njegove nesojene neveste. Zaradi prikazanega cvetobera primerov naravnost neverjetne človekove topoumnosti in zarobljenosti je priložnosti za smeh in kakršen koli spodbuden življenjski nauk manj, kot bi pričakovali po naslovu. Tako precej vprašljivo vsebino oziroma sporočilnost uprizoritve rešujeta predvsem likovna zasnova in realizacija lutk in scene Antoša, ki omogoča oživljanje v podobi ljudsko stilizirane in preproste slikanice, ter zanesljiva govorna, pevska in animacijska interpretacija protagonistke vsega dogajanja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani