nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Gre za izvrstne igralce - improvizatorje, ki ob nenehni misli na zasnovo in razvoj »likov« ter poantiranje posameznih prizorov poskrbijo tudi za dramaturško razčlenjenost in kulminacijo uprizoritve, kar v improvizacijskem gledališču ni tako samoumevno kakor v dramskem. Ob nepredvidljivem razvoju dejanja, ki se rojeva v »tem« hipu in brez odvečnih pripomočkov (z izjemo glasbene in lučne spremljave) na odru, se morajo namreč nastopajoči »razumsko« vračati k že povedanemu, ujeti nedokončane niti improvizirane pripovedi in jih nadaljevati ter primerno zaključiti.
Na ta način nastop improvizatorjev postaja resnična predstava, ki ni zgolj v isti večer povezano zaporedje prizorov, epizod ali fabulativnih drobcev, temveč iz »naključnega« zametka, ki ga improvizatorjem ponudi glas iz občinstva, razraščajoče se dogajanje, ki s svojo poanto lahko »poteši« tudi zahtevnejšega gledalca.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani