nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Glavni junak, že od mladega prizadeven in podjeten mož, po stanu pravzaprav klasični parvenij, stalno čuti, da ga drugi zaničujejo ali pa vsaj ne spoštujejo toliko, kot upravičeno ali neupravičeno pričakuje: zasmehovan je zaradi nizke rasti, svojih simpatij do, ker je nezakonski otrok. Za svoje okolje je vedno čudaški: ne priznavajo ga niti kot arijca (zaradi poroke s sudetsko Nemko ga prezirajo, pa komaj prenašajo) niti kot očeta in moža niti kot sodelavca odporniškega gibanja, nazadnje niti ne kot čisto zaresnega milijonarja sredi komunističnega raja. Vendar ne postane zagrenjen, ne maščuje se - njegova osamljenost se izteče v dejansko samoto, ta pa mu omogoči, da se reši hrepenenja po priznanju in premoženju in se sredi ruševin povojne Evrope dokoplje do preproste življenjske filozofije, da je treba za lepoto in svobodo plačati s samoto in grenkobo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani