nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Prolog Stranskih učinkov je v tem smislu simptomatičen; Mann predstavi »dobrega« slehernika, taksista (Jamie Foxx), človeka z daljnosežno ambicijo (rad bi začel svoj posel), a trdno zasidranega na realnih tleh (taksist je že 12 let in nič ne kaže na napredovanje), ki losangeleški megapolis (bližnjice, projekcije trajanja posamezne vožnje ...) pozna do potankosti, ter »temno« stran Mannovega profesionalizma, hladnokrvnega plačanca ( Cruise), ki najame za nočno odisejo po mestu, pet postankov, med katerimi naj bi padlo pet trupel.
Stranske učinke je mogoče gledati - in soditi - na dva načina: kot klasičen Mannov urbani triler, prepojen s profesionalnim mačizmom, arhetipskimi junaki in občutkom nadčasnosti (kot v Vročici), ki izhaja iz razmerja med protagonisti in prostorom, v katerem se gibljejo (Stranski učinki v tem smislu prepričljivo delujejo na dveh na prvi pogled nezdružljivih ravneh: kot intimna, »kammerspiel« drama med Maxom in v notranjosti avtomobila, ter kot
širokopotezni velemestni akcijski triler), ali kot običajen (žanrski) film, kjer od razvoja dogodkov in reakcij junakov zahtevamo določeno logiko. V primeru slednjega so Stranski učinki mestoma banalni, pretirani, celo melodramatični - a le do trenutka, ko (upravičeno) pomislimo, kako je »ponesrečena logistika« v Mannovem svetu povsem upravičena, malodane imperativna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani