nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Tako lahko na vse negativne kvalifikatorje, ki dogodek povezujejo s filmom, preprosto pozabimo, in nanj gledamo kot na povsem avtonomno slušno-scensko produkcijo, ki z umestitvijo v slikoviti prostor Plečnikove čitalnice dobi tudi dimenzije performativnega.
Na ta način je pred nami ekspresivna in paradigmatična pripoved o stvarjenju/kataklizmi, ki se razpenja od mitoloških izvorov tako človekove eksistence kot njegovega civilizacijskega okvira do futurističnih oz. utopičnih (morda pa bliže, kot se zdi) projekcij obojega. Situacije, skozi katere nas avtorica v svojem »evangeliju po« vodi, so na poseben način lirične in drastične hkrati, v njih se prav tako v istem hipu zrcali človekovo telo kot tudi njegova vpetost v vesolje, skozi človeško zenico se, če uporabimo metaforo iz performansa, spustimo v samo neskončno kozmično globino.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani