nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Kadar se je filozofska tradicija s tem ukvarjala, je vselej postavila spontano in samoumevno hierarhijo: pisava je pač le zaznamek govorjene besede, tako rekoč znak znaka, sekundarno pomagalo, dopolnilo živega glasu, a kot taka obenem nekaj nevarnega, saj ta pripomoček preti, da bo mrtva črka ubila živo besedo. Ta vrednostna hierarhija je videti utemeljena tudi v zdravem razumu, saj vendar govorimo precej prej, preden se naučimo pisati, in tudi človeštvo se je pisave domislilo precej pozno v svoji zgodovini. To spontano hierarhijo je Derrida imenoval fonocentrizem in v njej videl simptom, ki opredeljuje celotni horizont metafizike: primat glasu potegne za seboj primat neskaljene in transparentne prisotnosti, samopričujočnosti zavesti, ki mu drugost pisave, drugost sledi nasploh, nastopa kot nekaj sekundarnega in ogrožajočega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani