nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Vztraja pri počasnem tempu, posveča se drobnim opravilom na robu otrplosti, kar deluje v stilu čehovljanskega realizma, niza veristične podobe in situacije, ki pa so, razen v redkih vloženih in stiliziranih delih, v katerih se protagonisti poigravajo in simulirajo, torej razen v igricah v igri, v imenu prepričljivosti zadušene; komaj kdaj pride do preboja dramatičnosti, čeprav je »podton« nabit z njo, vse prasketa od napetosti. Zadušenost, uprizoritveni verizem, prizorišče s porezano globino in menjava planov seveda izdajajo siceršnjo Lapajnetovo filmsko provenienco, in zdi se, da je tak filmski pristop opazen tudi v igri; najbolj seveda pri Jimmyju, edinemu junaku te drame, okoli katerega se že pri Osbornu vse suklja in on hkrati navija vse naokoli, preostali so bolj ali manj potlačeni in inferiorni pod njegovim eruptivnim espritom. ga odigra brez močno izražene teatraličnosti, brez distance, že z vnaprejšnjim uvidom in morda tudi že dokončno sprijaznjenostjo z Jimmyjevo
ranjenostjo; tudi brez dominantnosti in okretnosti, bolj kot v elokventnih in odbijajoče, nerazumljivo grobih pasažah, ki naj bi z briljanco, retoriko in surovostjo prikrivale samopomilovanje, mu uspeva zadeti Jimmyjevo bolečino, iz katere črpa nepopustljivost in brezkompromisnost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani