nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Kakor koli že, dramatika, ki ji uprizoritveni »bogovi« v današnjem neizprosnem globaliziranem svetu in času niso kdovekako naklonjeni, se je očitno zmeraj porajala iz avtorjeve občutljive skrbi in prizadetosti za trdo in trpko usodo dramskih likov in izpovedovalcev, ta skrb in prizadetost pa sta v tesni zvezi tudi z Žmavčevo občutljivo umetniško in človeško naravo.
Naj se, naposled, spet vrnemo k začetku pričujoče bežne refleksije o našem jubilantu in povemo še nekaj, kar smo doslej zamolčali, bolj prav, označili kot samosvojost: če se je kot dramski ustvarjalec in človeški človek zdel komu malodane prekrhek za ostre medčloveške spopade, ki so po definiciji temelj dramskega pesništva, je tako nemara bilo tudi zato, ker je svojo najzgodnejšo literarno pot začel kot pesnik lirik. In občutena liričnost je vsekakor vsaj mestoma ostala neprikriti del Žmavčeve dramatike in njegove osebne, humane človeške narave.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani