nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Predstava, ki seže v notranjo resničnost vidne situacije, ni v prvi vrsti medij beleženja zgodovine (najbližja temu je linija kostumov Mete), še manj »absolutne kritike«, tudi slikanica v spomin na stare čase ne - prej eksemplarična alegorija o človeku kot potrošnem materialu, ki je revolucioniran in instrumentaliziran po (mili) volji ideološke zgodovine. Dobri sta epizodi Zvoneta kot razlastninjenega, a ne spodsekanega Medveda in kot prototipske zajedljive Farovške, tudi kot Volga; govorno brezhibna je, lovi tipizacijo uspešneža nove urbane birokratske elite. Drži, sugerirani sklep zveni kot déjà vu, pa vendar je »prezračeni« Ata razmeroma uspel podvig, ki nemara dokazuje, da imajo tudi slovenska dela več plasti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani