nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Esteticistične aranžmaje, katerih protagonistke so (lepe) ženske kot nenehni objekti moške želje in ki si na prvi pogled želijo ugajati, od bleščeče površine odleplja ravno ta eksistencialna odmaknjenost, zazrtost najprej v moškega in nato čezenj, na platno z lastno podobo in še dlje, v neko neopredeljivo končnost, kjer se pravzaprav vse na tem svetu pričenja.
Nit predstave je dolgo neulovljiva; giblje se na kočljivi meji obvladane razčustvovanosti in potlačene vznesenosti, vendar nikdar ne zdrsne čeznjo, njeno »sporočilo« pa lahko najdemo v ponavljajočem se verzu o izgubi imena, obraza in spomina. Povežemo ga z marsičem: s hudo vojno v krajih, od koder prihaja del izvajalske ekipe, s (še hujšim) časom, ki ji (je) sledi(l), ali s pogledom, ki ga v te kraje usmerjajo tisti severno od njih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani