nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Vse se (obetavno) začne s priganjanjem občinstva v dvorano, ob laježu hudih (nastopajočih v živo), in nato (mnogo manj spodbudno) nadaljuje z na trenutke mehaniziranimi, na trenutke ritualiziranimi, vselej pa na videz skrajno nabitimi situacijami, kjer nobena gesta ni »normalna«, vsaka beseda izkričana, noben odnos »psihološki« in vsak izzven dejanja prignan do roba. Postopek je znan (in bi mu lahko našli primerjave v domačem gledališču iz poznih 70. in zgodnjih 80. let) in zlahka razberljiv, kar pa moti, je izpraznjenost in hladnost prizorov, ki ne učinkujejo niti s svojo stilizirano (in reduktivno) potujenostjo niti z intenziteto (multiplicirane) psihofizične identifikacije. Žoldakov En dan Denisoviča pravzaprav ne sporoča ničesar zavezujočega (več), in to niti na eksplicitnem (konceptualnem) nivoju niti na nivoju nezavednega: kljub videzu avtentičnosti doživetja in izvedbe iz prizorov namreč bije v oči njihova markiranost - kljub hrupu, naporu in odrskim pripomočkom je pred nami
le (osiromašen) teater.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani