nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Kos je v svojem poskusu »konstruktivne dekonstrukcije« ugotovil, da je Nietzscheja razumel precej po svoje: je daleč od radikalnosti izvirne Nietzschejeve misli, voljo kot moč humanizira in ju razume kot sredstvo človeške emancipacije, a globlje zveze z Nietzschejevo perspektivo Kosovelove misli vendar nimajo. Pesništvo za Kosovela ni utelešenje volje do moči, ampak gre za moč, ki je vnaprej omejena: pesnik stavi na moč, ki bi hotela samo sebe in bi bila nekakšen vrhovni zakon življenja, a se omejuje na toliko moči, kolikor je je potrebno za to, da je trpljenje še mogoče prenesti in ga osmisliti z angažmajem, meje njenega sveta pa so meje »lepe duše«, bivajoče v poeziji in hodeče k svojemu cilju, ki je seveda lepota. Kosovelova poetika, je dodal Kos, je heterogena, pogosto protislovna: na eni strani družbena kritičnost, na drugi intimistična refleksija.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani