nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Če primerjamo oba filma, za katera sta režiserja inspiracijo našla ob istih dogodkih, pokolu na gimnaziji Columbine, pridemo do ugotovitve, ki pri ameriških ikonoklastičnih režiserjih ni redka - da filma, vsak v svoji filmski govorici ( v dokumentarcu, Van Sant v fikciji), uporabljata paradoksni (ali vsaj nekonvencionalni) obliki pripovedovanja oziroma da prihaja do rahlo absurdne situacije: Bovling za Columbine v svoji lahkotni, eksplikativni maniri in dokaj svobodnem prirejanju dejstev (po katerem je znan) deluje precej bolj irealno, medtem ko dajejo Van minimalističen slog, odsotnost jasne pripovedi, nevsiljiva, vseskozi gibljiva, a distancirana kamera ter igralci naturščiki vtis pristnega dokumentarca. Z drugimi besedami, dokumentarec je videti veliko bolj »lažen«, izmišljen kot Van Santova fikcijska rekapitulacija nasilnih dogodkov, ki se zgodijo v enem samem dopoldnevu.
Van Sant je po začetkih v ameriški neodvisni produkciji ob koncu osemdesetih in nedavnih
ponesrečenih poskusih znotraj studijskega sistema (rimejk Psiha, Forresterjevo razkritje) očitno odkril novo mladost in predvsem nov avtorski izraz, ki ga je pred Slonom razkril s filmom Gerry, umirjeno, »nič-se-ne-zgodi« puščavsko kontemplacijo, s katero je razdelil kritike in občinstvo ter potrdil, da skrajno osebni pristop še ni povsem izginil iz ameriškega filma.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani