nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Ne vržena ob tla ali v prazno, pač pa pod žimnico, v besno prepadenost, za kaj v vsem tem sploh gre; lastno življenje se po dolgih letih koruzništva dozdeva posledica usodne zmote, napačne odločitve.
Nit vse bolj izgubljata: prestopa iz lingvističnega delirija v 'galasovsko' zvočno iztirjenost (razmršenih rdečih las, kot da pripetih na električno omrežje), ki se na lastno pest in brez trohice nežnosti otepa propadlega bivanja ob nekem šarmerju - obličje je zdaj upadlo, demaskirano v defenzivno omahljivost z mrežico na glavi, ki je 'podrejena' njenemu rentačenju. Samo tako je, zdi se, mogoče živeti, v obsojenosti na Drugega, v mitiziranju pred dolgimi leti zapuščenih zvez in vsega, kar se ni zgodilo, pa bi se utegnilo, eventualno, morda, če - pa čeprav je svet v pogojniku le ideja, realna mašina se bo vrtela naprej, tudi ko se škripajoča vrata, za katera vtikamo pogled, zaprejo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani