nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Dvořak je zgodovina, kultura, je tradicija, slovanska duša, je mehkoba in odprtost duha, celo usmiljenja, miline, blagozvočnosti, vere in upanja. Njegov Rekviem ni mozartovsko lapidaren, nabit s kontrastnostjo in poslednjo mogočno energijo, ne berliozovsko monumentalen, hrupen v trobilnih ekstazah in izzivalno tvegan v visokem tenorskem Sanctusu, ne verdijevsko operen, s sijajnimi solističnimi linijami in kontrastnimi tempi. Dvořak se v Rekviemu vrača v svet ponotranjenega doživljanja stvarstva in človekovega bivanja; ne mara velikih dramaturgij, klimaksov in zvočnega razkošja, ki bi bilo parada samo zase (kot se zdi včasih pri Verdiju), pri njem je v ospredju spoštljivo občutje maše za umrle, večni spomin nanje, tako na posameznika kot na kolektiv.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani