nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Glasbena podoba Parsifala v tem scensko-režijskem konceptu išče avtonomijo tako, da bi bila preobilica odrskih rekvizitov in različnih vrtljivih scen čim manj moteča. Pierre Boulez, ki je Parsifala v Bayreuthu dirigiral že pred kakimi tridesetimi leti, največji uspeh pa dosegel s predstavami Nibelunškega prstana med letoma 1976 in 1980 (ko se je leta 1980 s bogov poslavljal od Bayreutha, je bilo sklepnih aplavzov kar za 85 minut, nastopajoči pa so prišli na oder 101-krat, kar je bilo uradno objavljeno), si je svoj tedanji hitri tempo predstave dobro zapomnil, saj je bil tudi tokrat njegov Parsifal najhitrejši doslej, kar se pri lepoti fraziranja pozna.
V primerjavi denimo z Jamesom, ki je imel predstave Parsifala več kot pol ure daljše, je Boulez bolj asketski, lapidaren; težko prenese zvočno opojnost wagnerjanskih dolgih linij, tisto omamno intenzivnost in gostoto zvoka, za katero se zdi, kot da je z njo zidal takt za taktom, kot zidak na zidak svojega
bayreuthskega svetišča, od katerega se je prav s premiero Parsifala leta 1882 poslovil z željo, da bi to opero smeli uprizarjati samo tam (kar so spoštovali kar trideset let, do 1913.).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani