nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Nafasini monologi v angleškem jeziku in (režirani) prikazi socialne bede delujejo konzervativno in togo, o bistvu afganistanske tragedije izvemo veliko več prek režiserjevih ironičnih komentarjev in številnih surrealističnih prizorov, ki jih je preprosto treba videti, da bi dojeli režiserjevo mojstrstvo. Makhmalbaf-manipulator je bil vedno bolj vznemirljiv kot Makhmalbaf-humanist; Kandaharja si zato ne bomo zapomnili po »dokumentarni« oziroma socialni kvaliteti, temveč po prizorih, ki film popeljejo na raven neke druge, Makhmalbafove realnosti. Ta je morda bizarna, a nič manj šokantna: deklicam, obsojenim na majhne, zaprte prostore, moški predlagajo, naj si domišljajo, da so mravlje, pa bodo prostori večji; moškemu, ki je izgubil roko, Rdeči križ ponudi protezo za nogi, potem pa moški mimoidočemu svojo neuporabno protezo ponuja z argumentom, »da je vedno dobro imeti rezervni par nog, v primeru, če stopiš na mino«; vstopnico za filmsko antologijo pa si
zasluži vsaj prizor, v katerem skupina invalidnih Afganistancev lovi umetne noge, ki padajo z neba!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani