nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Za rahlo razliko od Brechta, ki želi gledalcu »dopovedati« epsko in dokumentarno resnico časa, gledališče v ničti točki niti ne pripoveduje niti ne izpoveduje nobene resnice, temveč močno in trdno, z grozljivim občutjem lastne postavljenosti na ta tla, ki se mu že v tem hipu neubranljivo spodmikajo, kot steber preprosto je.
Ta ontološki minimum je seveda modernistična fikcija, ki jo dinamika spektakelskih procesov prej ali slej postavi na laž. Ampak fikcija je pravzaprav gledališki dogodek, postavljen v ta negibni punctum, ni pa fikcija elementarni vzgib, ki to površino brez dimenzij požene v tek oziroma ji da vse tri prostorske razsežnosti, obdane s časom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani