nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Ne glede na način reprezentacije sta njegovi aktualni meji: koža (stvarna ali v obliki svetlobe in platna samega) ter srečanje z gledalčevim pogledom, ki vsa tri telesa (in njegove reciklaže) vselej uokvirja, jim podeljuje smisel. Slednje pa je hkrati tisti zaslon, prek katerega se mesena ali artificielna sedanjost telesa razširi v medij pogleda, ki za vse vstope uporablja isto bralno (čutno) plazmo, v kateri se finalizira bralna koreografija.
Pisma iz sedanjosti so v kontekstu slovenskega sodobnega plesa (in njegovem nujnem prehodu v polje multimedialnosti) odločilna predvsem zato, ker se slednjega zavedajo: za branje telesnosti (ne glede, v katerem mediju jo gledalec evidentira) gledalec vselej uporablja eno bralno plazmo (lastno telo), iz klasičnega pojmovanja koreografije in plesa, ki temelji na stvarnem (mesenem ali izurjenem telesu), pa lahko ta vselej tvori zgolj eno, omejeno in danes že močno devalvirano pojmovno polje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani