nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Niti ne zasleduje linije Marcelovega mukotrpnega iskanja svoje vokacije (uresničitev te linije je verjetno osrednji dosežek Pinterjeve bravurozne dramske konstrukcije) - razen če ne stavimo na to, da je vokacija pisatelja uresničena že v sami moči pripovedovalčevega glasu. Ne prizadeva si za rekonstrukcijo široko razvejanega družbenega sveta iz Proustovih romanov: zapleteno hierarhijo mondenega Pariza splošči in povzame v nekaj senzacij; a v teh mu kljub opuščanju izvirnega konteksta uspe oživiti pronicljivo ironični pogled na mehanizme družabne elite.
Posebej presenetljivo se zdi, da mu niti ni do tega, da bi posamični liki zasijali v blesku in spektakularnosti, kakršno je (vsaj nekaterim) v romanih pripisal avtor: še celo Charlus, gotovo najmarkantnejša med Proustovimi osebami, v podobi ostarelega moža ne premore nobene izmed potez, za katere se zdi, da se naravnost ponujajo igralski bravuri.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani