nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Proustova literatura (sicer prevedena v flamščino) v suvereni govorni interpretaciji, ki potrjuje tezo, da ritem slovito dolgih stavkov, katerih meandri podredij površnemu bralcu grozijo z izgubo orientacije, v resnici sledi gibanju govorjene besede. A prek govora se literatura - ki ji »dramatizacija« sledi tudi v meditativne pasaže in dolge opise, v katerih se posredovanje vtisa o čutnih doživetjih staplja z refleksijo in s poezijo - odpira v igralčevo telo in odnose med osebami, v prostor, podobo in vrača v glasbo. Cassiers je Proustu najbolj zvest prav v izhodiščni predpostavki, ki celoto njegove predstave prilagaja »eshatologiji« pisatelja, ki označuje začetek moderne dobe: misli, da je celoto časa nekega življenja in tudi nekega sveta mogoče poustvariti in osmisliti z besedo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani