nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
je protagonista fragmentarnega dogajanja v belem ter z belima stoloma brez naslonjal kot njunima edinima rekvizitoma postavil na pravokotno prazno prizorišče, od gledalcev ob obeh vzdolžnih stranicah razmejeno s prosojnimi lamelami bele tkanine, na obeh krajših koncih pa zaokroženo z belima, uporabnima tudi za videoprojekcije ( Černeca) makroposnetkov človeškega obraza od blizu ter vseskozi pričakovanega nemega Govornika ob zaključku. in sta iz »sklerotično« natrganega samo- in dvogovora medsebojno »priraslih« in naveličanih starcev postopoma in brez pretiravanja oblikovala odrsko živ par univerzalnih življenjskih poražencev, ki mu ni nikoli uspelo seči do želene socialne ravni »nadpredsednika, nadkralja ali vsaj naddoktorja«.
V grotesknem naprezanju za poslednje Sporočilo se mešata otroška naivnost s starčevsko prevejenostjo, menjavata pa se tudi vlogi med vse bolj ranljivima, osamljenima in nemočnima protagonistoma.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani