nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
V vlogah starcev sta nastopila režiserjeva mati in oče, sicer uveljavljena dramska igralca (dolgoletna članica LGL) in (dolgoletni član MGL).
V tragikomični predstavitvi dolgoletnega zakonskega para, ki na samotnem otoku izoliran od okolja v obliki nizanja fragmentarnih utrinkov priklicuje v spomin (in domišljijo) ljudi, ki sta jih kdaj srečala (ali sta jih le želela srečati, pa tudi razmerja z njimi), ter poskuša na koncu oz. stičišču življenja in smrti mukoma izoblikovati svoje poslednje in najveljavnejše življenjsko Sporočilo, se Ionesco neprizanesljivo in z jedkim humorjem poigra z univerzalno temo smrti, minljivosti in relativizma oziroma absurdnosti življenja, katerega žalostno-smešni konec retroaktivno presvetli vse prejšnje vzvišeno posameznikovo hrepenenje in naprezanje.
je protagonista fragmentarnega dogajanja v belem ter z belima stoloma brez naslonjal kot njunima edinima rekvizitoma postavil na pravokotno prazno prizorišče, od gledalcev ob obeh
vzdolžnih stranicah razmejeno s prosojnimi lamelami bele tkanine, na obeh krajših koncih pa zaokroženo z belima, uporabnima tudi za videoprojekcije ( Černeca) makroposnetkov človeškega obraza od blizu ter vseskozi pričakovanega nemega Govornika ob zaključku.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani