nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Zadnji tango v Parizu (1972) je prikazal obsesivno spolnost v klavstrofobičnih, zaprtih prostorih; Sanjači so sorodna fantazija in med drugim evocirajo Melvillove Grozne otroke (1949), Bertolucci pa film - v spolnem in političnem smislu - obarva z nedolžnostjo in utopičnim idealizmom.
Sanjači (The Dreamers) so, konvencionalni seksualnosti in salonskemu političnemu pedigreju navkljub, predvsem ljubezensko pismo velikega cineasta in cinefila, eden tistih redkih filmov, ki obreda gledanja filmov in filmske religije ne obravnavajo kot vmesne faze v odraščanju, temveč kot način življenja. Spomnite se Antoina Doinela, kako v Štiristo udarcev (1959) iz izložbe pred kinom krade slike iz Državljana Kana, ali nestanovitnega Sonnyja, ki na Zadnji kino predstavi (1971) gleda Hawksovo Rdečo reko in še zadnjič doživlja trenutke zlatega holivuda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani