nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Skratka, šlo je za boj na življenje in smrt, pri čemer je bila z okupatorji sodelujoča belogardistična in pozneje domobranska stran v neprimerno večji prednosti pred uporniki, med katerimi je bilo ob koncu vojne komaj kakih 10 odstotkov komunistov.
Zato kritično se ograjevati od povojnega politično propagandnega samopoveličevanja vladajoče oblasti in njenih populističnih kultov (ali še od česa hujšega) zame ne pomeni kratiti spoštovanja štiriletnemu ilegalnemu delu v ljubljanski OF aktivnih ljudi, ki so dan za dnem tvegali ječo, mučenje, taborišče in življenje, ne zmanjševati bistveni zgodovinski pomen celotnega NOB - ne glede na njegove relativno (manj bistvene) negativne plati.
Vsega tega ne bi napisala, če ne bi v uvodnem članku iste sobotne priloge prebrala navedeno izjavo »nekega gospoda z vplivne francoske inštitucije«, ki pojasnjuje, zakaj da Slovenija ne šteje med države, ki so se borile na strani zaveznikov in zato zanjo
ni mesta na proslavi dneva D: »S stališča dejanske participacije pa je dejstvo, da je bilo več ljudi rekrutiranih v nemško in italijansko vojsko, kakor jih je bilo v partizanih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani