nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Tako je Bežigrajska galerija postala muzej (ali kar nacionalni arhiv) tistega dela slovenske neoavantgarde, ki je bila vezana na črkovni znak/ikono, ta segment pa je bil ob scensko-gledališkem v večini. V času najbolj živega pojavljanja - v desetletju 1965/75 - so bile neoavantgardistične manifestacije, tako ali drugače zlepljene s skupino OHO, vezane na zelo ozek krog sodelujočih, »neodvisne« publike tako rekoč ni bilo, etablirana kultura jih je v najboljšem primeru ignorirala, politika jih je s stisnjenimi zobmi dopuščala. S stališča ustvarjalcev je bila konkretna poezija (poskus združitve besednega pomena z likovnostjo in zvočnostjo znakov) v času, ko je bilo javno in torej tudi umetniško življenje na vsakem koraku ideološko zakodirano, eden redkih otokov nevezanega svobodnega početja, čeprav se ga je držal sloves provokativnosti, s stališča kulturnopolitičnih institucij pa nenevarno igračkanje, ki ga bo že jutri odpihnil čas.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani