nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Po Bogatajevem mnenju je ravno z novo slovensko prozo, ki je drugostopenjski govor uporabljala v znižanem, banalnem, uličnem delu spektra, in s pojavom »knjižničarjev«, generacije, ki je nastopila v osemdesetih, skoraj sama po sebi izginila možnost za roman kot nekaj, kar bi junaka poslalo na enkratno, usodno pot v smislu novoveškega junaka. Katastrofa se začne dogajati na manjšem prostoru, ideologija postane tako razredčena in blažja, da se tudi katastrofa ne zdi več usodna, postane del vsakdanjika in si tako ne zasluži več dolge, natančno obdelane zgodbe, predvsem pa ne more biti obdelana naivno, govor je oziroma mora biti že zmeraj drugostopenjski, imeti mora zavest o žanru, tudi roman je tako pogostokrat zgolj ponaredek romana, junakova »neusodna« usoda pa citat usod.
Razprava za okroglo mizo se je dotaknila tudi funkcije fragmenta, profesor Kos pa je za sklep ponudil ugotovitev, da roman kot vseobsežen, po Bahtinu protejski fenomen vase
lahko marsikaj požre.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani