nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Eno od mogočih razlag za ta fenomen je ponudil A., ki meni, da so žensko kratko zgodbo bistveno revitalizirali morda tudi natečaji (od časnika Republika prek revije do One). M. je fragmentarizacijo proze datiral že po upadu visokega modernizma, generacija tako imenovane nove slovenske proze je z nekaj izjemami vztrajala pri menjavi perspektiv in še tisto, kar se kaže kot roman, razpada. Po Bogatajevem mnenju je ravno z novo slovensko prozo, ki je drugostopenjski govor uporabljala v znižanem, banalnem, uličnem delu spektra, in s pojavom »knjižničarjev«, generacije, ki je nastopila v osemdesetih, skoraj sama po sebi izginila možnost za roman kot nekaj, kar bi junaka poslalo na enkratno, usodno pot v smislu novoveškega junaka. Katastrofa se začne dogajati na manjšem prostoru, ideologija postane tako razredčena in blažja, da se tudi katastrofa ne zdi več usodna, postane del vsakdanjika in si tako ne zasluži več dolge, natančno obdelane zgodbe, predvsem pa ne more biti obdelana
naivno, govor je oziroma mora biti že zmeraj drugostopenjski, imeti mora zavest o žanru, tudi roman je tako pogostokrat zgolj ponaredek romana, junakova »neusodna« usoda pa citat usod.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani