nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Od začetka, ko se razpre železna zavesa in v zamolkli svetlobi (oblikovalec luči Samo) prepoznamo enovito temno prizorišče (scenograf) - nad proscenijem (oziroma med avditorijem in prizoriščem) plitka voda (kot potok, ob katerem so šentflorjanci našli neznano dete in v katerega nazadnje »pobegneta« in Jacinta), za njim razsežna prazna igralna površina na zeleni talni oblogi, v ozadju temna in do stropa vzpenjajoča se železna stena z vrati na sredi, z leve široko odprt prehod s stranskega odra, od koder včasih močna luč riše pomenljive sence prihajajočih in odhajajočih na zadnjo steno - na njem pa šentflorjance v univerzalnih »zakmašnih« črnih oblekah (kostumograf Hranitelj), je videti, da bo dogajanje v znamenju nadkrajevne in nadčasovne splošnosti ter poudarjene ekspresivnosti (h kateri pomemben delež prispeva glasba). Šentflorjanci se po mestoma nerealističnem gibanju, gestah in načinu izražanja njihovega strahu pred pretečim pohujšanjem, ki ga poraja prihod tujega para (
in Jacinte), zazdijo sprva nenavadno sorodni grotesknim protagonistom Grumove Goge. Toda ko se na prizorišču med njimi pojavijo tudi »tujci«, kot bi prišli iz katere od Beckettovih ali Ionescovih ()iger, ti z izročilom in atmosfero dramatike absurda osvetlijo tudi šentflorjance.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani