nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Vsebinski okvir pričujočega izbora zgoščeno in nadvse ustrezno nakazuje uvodna pesem (na zavihku platnic) Brianesa, nekakšen program za pisanje poezije kot neprisiljenega, življenjsko pozitivno naravnanega beleženja drobnih senzacij vsakdanjika, s sklepno poanto: »pisati resnico«. Po tej opredelitvi je izbor dosleden in celovit, pri tem pa seveda ni njegova dolžnost odgovoriti na morebitno bralčevo vprašanje, ali v sodobni italijanski poeziji poleg umirjenega prostoverznega in nerimanega »tradicionalističnega modernizma«, dokaj primernega za prevajanje, obstajajo tudi drugačne poetike (v deželi soneta menda nihče več ne piše sonetov, v današnji Sloveniji pa je sonet skoraj »dernier cri«).
Dovolj prostora za posameznika omogoča »skice portretov«: E. Andriuoli pod navidezno preprostimi »anekdotami« z globoko predirnostjo razkriva sledove skrivnosti, R. Cigoi v bolj racionalno dinamičnem jeziku vrta po svoji tesnobi in pri tem kot Tržačan ne pozablja na Kras, S. Demarchi v
vsaki svoji kratki pesmi kot v črepinji odkriva »deški« čudež, S. iz Barija z (ob)morsko metaforiko raziskuje svojo bivanjsko »krivdo« tudi v »epigramski« izometriji štirivrstičnic, G. Zavanone z virtuozno elokvenco razvija svoj prefinjeno zastrti, grenkobni simbolizem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani