nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Čeprav se zdi Carducci že tedaj »tempo passato«, izzivalni zanos njegove poetsko-historične geste (Himna Satanu, Barbarske ode) po svoje nadaljujeta »aktivist« D'Annunzio in polfrancoski futurist Marinetti. Toda tudi spričo grenkih izkušenj vojn in fašizma z njegovimi »osvajanji« se je italijanska poezija kmalu stišala, zapirajoč se vase v smislu hermetizma in skozenj vse bolj prenikajoče ponižno melanholične človečnosti, kot najbolje kažejo opusi »velike peterice« Montale, Campana, Ungaretti, Quasimodo, Cattafi (teh pet pesnikov predstavlja 20. stoletje v še zmeraj zanesljivi Kayevi angleški antologiji italijanskega pesništva; med njimi je z največ pesmimi Montale, svojevrstni »nadaljevalec« Leopardija, pesnik »iz ozadja«, ki je sredi hrupa glasnejših svoj »dolgi pohod« do veljave naposled kronal z Nobelovo in vsemu stoletju dal pečat svojega imena). Ta peterica je nedvomno ključna, čeprav bi najbrž marsikdo dodal še kakšno ime (npr. »tržaški« Saba,
»filmski« Pasolini itd.).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani