nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Zvezo med 19. in 20. stoletjem ter adaptibilnost italijanstva markantno predstavlja »gromovnik« Carducci, neoklasicist, ki si je v razvoju od republikanca do monarhista toliko »podaljšal« de siècle, da je tik pred smrtjo še »ujel« Nobelovo. Čeprav se zdi Carducci že tedaj »tempo passato«, izzivalni zanos njegove poetsko-historične geste (Himna Satanu, Barbarske ode) po svoje nadaljujeta »aktivist« D'Annunzio in polfrancoski futurist Marinetti. Toda tudi spričo grenkih izkušenj vojn in fašizma z njegovimi »osvajanji« se je italijanska poezija kmalu stišala, zapirajoč se vase v smislu hermetizma in skozenj vse bolj prenikajoče ponižno melanholične človečnosti, kot najbolje kažejo opusi »velike peterice« Montale, Campana, Ungaretti, Quasimodo, Cattafi (teh pet pesnikov predstavlja 20. stoletje v še zmeraj zanesljivi Kayevi angleški antologiji italijanskega pesništva; med njimi je z največ pesmimi Montale, svojevrstni »nadaljevalec« Leopardija, pesnik »iz ozadja«, ki je sredi hrupa
glasnejših svoj »dolgi pohod« do veljave naposled kronal z Nobelovo in vsemu stoletju dal pečat svojega imena).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani