nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Pri malokaterem pisatelju tako jasno prepoznavamo, kako se tok med književnostjo in stvarnostjo preliva v obe smeri.
O Kafki in njegovih delih ne moremo ničesar reči samo bežno, njegov opus vsebuje malo priljudnih sestavin, pa vendar nas žene, da se spet in spet obračamo k njemu, prisluhnemo kriku njegove besede, s katero je zavrtal v temni pol človeške narave, tja, kjer se senca srečuje s senco in je čutenje prežeto s sramom, mučno zadrego, tesnobo.
Zakaj danes brati tega do dna resnobnega pisca?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani