nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Massimo de Bonfils in Giuseppe Petrella sta z umetniško skromnimi, zadržanimi, nesproščenimi in negotovimi dialogi odkrivala veliko površinskega v odnosu do glasbene umetnosti, ponujala pa tudi šablono zvestih oboževalcev italijanske opojne melodioznosti, ki ovita v tančico skrivnostnosti in demonskosti (Paganinija) ne zmore osvojiti tudi bolj naelektrenih in iskrenih stvaritev.
Neozaveščeni nagon po zunanjem blišču in prekipevanju (obeh glasbenikov) je predvsem v prvem delu večera povzročil nelagodje ob neprimernem in nedozorelem soočanju z vprašljivimi priredbami glasbenih biserov treh nespornih mojstrov: J. S., L. van Beethovna, B.. Intonančna in ritmična labilnost, tonska skromnost in neosvojeno vedenje, da je »vsaka misel v glasbi v najtesnejšem, najbolj nedeljivem sorodstvu s skupnostjo harmonije, ki je enovitost« (Beethoven), so uspešno tajili veličine neprimerljivega žarčenja in natančnosti metričnega tkiva J. S. (Preludij in fuga v d-molu), bujne fantazije
Prometeja v glasbi L. van Beethovna (pa četudi le v enem počasnem stavku mladostne Sonatine v d-molu) ter svojevrstnega izraza in genialnih ritmičnih vzorcev B. (Romunski plesi).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani