nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Sanje v tej poroki evocirajo globlji red, absurd izzveneva v melanholiji, surovosti najprej zadenejo v živo, nato pa jih obda obstret vzvišenega in lepega, resničnost je lahko na prvi pogled naturalistična, takoj nato že gledališko preimenovana, končno pa se - tudi zaradi počasnega, a zanesljivega in na trenutke muzikaličnega teka - preseli v gledalčeve sanje.
Lorencijeva režija je zrela, premišljena, bogato asociativna, slogovno prepoznavna in gotovo eden od vrhuncev letošnje gledališke sezone: srečna poroka uprizoritve z gledališčem kot takim. Ob notranjem dramaturškem spraševanju zastavlja tudi širša gledališka vprašanja: kako se vzpostaviti v svetu, kjer je mogoče vse povedati, pa nam zato ni nič lažje, kako se postaviti na lastne (gledališke) noge, ki se izkažejo samo za proteze parade predhodnikov, kako biti viden v svetu, v katerem je vidno vse, pa pri tem ostati ves dosledno, trmasto, reflektirano znotraj nevidnega, zgolj slutenega?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani