nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Lorencijeva režija Poroke prinaša na površino vse povedano in še več: v oniričnem teku, sprva v krogih, z drsenjem po obodu, nato s poudarjenim gledališkim okvirom in v njem z osredotočenostjo na množico oz. zbor, iz katerega ostro izstopajo glasovi, končno pa na gledališkem odru na odru, ki uokvirja bedno epizodo o propadu neke absurdne volje do moči, pred nami oživlja magično Gombrowiczevo besedo kot polno prikritega smisla, pri čemer ne pada v skušnjavo površinske absurdizacije oz. hipnih preskokov, značilnih za priročne interpretacije sanj, temveč prizore povezuje s skorajda aristotelovsko natančnostjo. Pri tem se zaveda množice avtorjevih sorodnikov (od Rabelaisa do Brechta, z močnim pridihom tiste znamenite »kraljevske« igre, ki se začenja z »Merdre!«), pa kljub temu vzpostavi izviren kozmos gledaliških rešitev, na prvi pogled skromnih in »poljubnih«, a vendar do kraja učinkovitih v občutljivi metonimičnosti. Sanje v tej poroki
evocirajo globlji red, absurd izzveneva v melanholiji, surovosti najprej zadenejo v živo, nato pa jih obda obstret vzvišenega in lepega, resničnost je lahko na prvi pogled naturalistična, takoj nato že gledališko preimenovana, končno pa se - tudi zaradi počasnega, a zanesljivega in na trenutke muzikaličnega teka - preseli v gledalčeve sanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani