nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Sestavni del predstave sta še dva ekrana: prvi s projekcijo nekakšnega »historičnega« konteksta vojne, drugi z neke vrste stanjem post festum, statičnim sedenjem obeh protagonistov drug nasproti drugemu, brez določne vsebine, že povsem brez spomina in brez pričakovanja.
Kljub tehnološki zasnovi performansa (v njem je edini »živi« nastopajoči upravljalec tehnike, edino živo performativno dogajanje pa simulira dinamika zvoka in rahlih svetlobnih intervencij po zamisli scenografke) njegov učinek ni »potujujoč«. Za to, da ga je mogoče emotivno »podoživeti«, najprej poskrbi še vedno obvladljiva »hipertekstna« gostota simultanih zvočnih (asociativno spremno besedilo v izvedbi, ljubezenske vojne pesmi in nenavadno sugestivno branje besedila Olie Lialine, ki je - »sneto« z interneta - inspiriralo celotno uprizoritev) in projekcijskih znakov in njihovih povezav (»linkov«), nato pa »igra« obeh protagonistov, in, ki je najmočnejša v tehnično že obdelani sliki, v njenih »zamazanih«
upočasnitvah, naključnih zamrznitvah, razostrenih podvojitvah, iz katerih najčisteje zasije njuna nepresegljiva, dokončna žalost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani