nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Kdor piše iz tega slepega nemira, sem rekel zbranemu omizju, kdor hoče z veselim posmehom do sebe in drugih govoriti o ljudeh in hudičih te pokrajine, kdor jih izziva s svojimi stavki in zgodbami, hudiče in ljudi, ta res ne ve, zakaj bi naj komurkoli razlagal skrivnosti te dežele, ko pa bi se njeni prebivalci čimprej radi vsega znebili, vseh svojih skrivnosti, svojega spomina, svoje temne melanholije, zakrite v vriskanje, svojega jezika, da bi bili čimprej takšni, kakor ste vi, sedeči za veliko okroglo mizo, ki se šibi od dobre hrane. Da bi čimprej samo še trgovali in barantali, sem rekel, da bi bili v vsem takšni, kot so drugi, vsi drugi, katerikoli drugi, samo ne takšni, kot so sami, z vsemi tistimi sencami, ki se spreletavajo okrog vaških zvonikov in nad ulicami nedeljsko praznih mest, sencami, ki se skoraj veseljaško zapodijo na morsko gladino in jih kakšen večer lahko vidiš, popotnik, v tisti reži na obzorju, v rdečem žarenju med vodno ploskvijo in oblaki, če takrat
slučajno stojiš na konici, na premcu kamnitega mesta, ki je videti kot kamnita ladja, že dolgo čakajoča na to, da nekam odpluje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani