nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Tisto, česar zares ne marajo, so oni sami, ne marajo svoje države, svoje zastave, svojih sosedov, svojega jezika in literature. Za literaturo še človek razume, literatura poskuša izraziti vso to hudobno melanholijo, ki se ji ves čas tudi posmehuje, toda kje je skrivnost, da tako zelo ne marajo sami sebe?
Kdor piše iz tega slepega nemira, sem rekel zbranemu omizju, kdor hoče z veselim posmehom do sebe in drugih govoriti o ljudeh in hudičih te pokrajine, kdor jih izziva s svojimi stavki in zgodbami, hudiče in ljudi, ta res ne ve, zakaj bi naj komurkoli razlagal skrivnosti te dežele, ko pa bi se njeni prebivalci čimprej radi vsega znebili, vseh svojih skrivnosti, svojega spomina, svoje temne melanholije, zakrite v vriskanje, svojega jezika, da bi bili čimprej takšni, kakor ste vi, sedeči za veliko okroglo mizo, ki se šibi od dobre hrane.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani