nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Tako Nicka, recimo, odigra skoraj kot vietnamskega veterana, izgubljenega in mrkega, s sentimenti, ki v krasni novi svet ne sodijo, do konca, ko očitno predela svojo jezo in revolt, v drži luzerja in obstranca, kot odvečnega, pa vendar notranje zablokiranega in do preteklosti, preveč preteklosti nespravljivega izboljševalca sveta; njegov anahronizem in izločenost v uprizoritvi se izkristalizira ob srečanju s svetom novodobnih uživačev, z namizno plesalko in njeno druščino. odigra z natančnim menjavanjem obupane čustvene izpraznjenosti in poplitvenega samozadovoljstva, kot žensko brez preteklosti in spomina, skoraj replikantko, njen krog pa sta še umirajoči, mračna, darkerska in brezstrastna figura v natančni, disciplinirani izvedbi Roka Viharja, in njegov ruski najeti ljubimec, v lastno telo zaverovano in polnokrvno, pa tudi emocionalno krhko, z odlično zadeto in prepoznavno, inteligentno rusificirano izreko ga odigra K.. Drugi pol, starejšo generacijo, predstavlja
srednjeletna bivša aktivistka, tokrat poimenovana (a je to aluzija na Grumovo, ki prvega ne pozabi nikoli?), ki jo odigra kot striktno in hladno karieristko, ki pa ne more do konca skriti izdaje idealov, ki udarja ven predvsem s samodisciplino in ostrino, pa je bivšo žrtev zastavil kot navzven dobrodelneža, sicer pa uspešnega manipulanta brez zadržkov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani