nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2004, poved v sobesedilu:
Ravenhillovih Nekaj eksplicitnih fotk se ukvarja s prelomom, ki se je zgodil v teh dveh dekadah, ko se je punk zadušil pod rejvi, revolucionarna in utopična akcija je postala nekaj odvečnega, predvsem zato, ker ni več fronte in je (razredni) sovražnik nedoločljiv, seksualna revolucija pa je svoj emancipatorični potencial naložila v eksplicitno nastavljanja in navzkrižno kopulacijo, ki vzdraži kvečjemu epidermo. 1984. (a se kdo še spomni antiutopista Orwella?) se Nick, glavni v Fotkah, zaradi politično motiviranega napada usede in pride ven zdaj, v razpršen in kaotičen svet mladih uživačev iz nove in konformistov iz svoje generacije. Iz trka dveh generacij, kakor ju vidi nekdo s strani, ki je bil ves ta čas izoliran in nosi za primerjavo staro podobo sveta, se napaja tudi angažma tega besedila, ki ga režija in dramaturgija Žanine kolikor je mogoče podčrta in zaostri.
Tako Nicka, recimo, odigra skoraj kot vietnamskega veterana, izgubljenega in mrkega, s sentimenti,
ki v krasni novi svet ne sodijo, do konca, ko očitno predela svojo jezo in revolt, v drži luzerja in obstranca, kot odvečnega, pa vendar notranje zablokiranega in do preteklosti, preveč preteklosti nespravljivega izboljševalca sveta; njegov anahronizem in izločenost v uprizoritvi se izkristalizira ob srečanju s svetom novodobnih uživačev, z namizno plesalko in njeno druščino.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani